Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch]

Text
Author:
Read preview
Mark as finished
How to read the book after purchase
Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch]
Font:Smaller АаLarger Aa

Dober temelj
Prav začeti krščansko življenje

Zac Poonen

DOBER TEMELJ: Prav začeti krščansko življenje – Zac Poonen

Naslov originala: A Good Foundation

Copyright: Zac Poonen (1990)

Prevod: Andrej Bojnec

Pregled besedila: Milanka Kramberger

Lektura: Mira Filipan

Urejanje: Christian Fellowship Centre, Indija

www.cfcindia.com in www.slovenian.cfcindia.com

Založnik slovenske izdaje:

Neuer Bund Verlag, Bonn

www.neuer-bund-verlag.de kontakt@neuer-bund-verlag.de

Copyright za slovensko izdajo: 2021.

Naslovnica: Christian Fellowship Centre, Indija

ISBN: 978-3-948136-43-7

Noben del te knjige ne sme biti kopiran ali preveden brez pisnega dovoljenja avtorja.

Za podrobnosti se obrnite na:

Binkoštna Cerkev Murska Sobota

www.bcms.si

ali

Christian Fellowship Centre,

#69, Bellahalli, Kannur Post,

Bengaluru – 562149, India

E-pošta: cfc@cfcindia.com in info@bcms.si

Vsebina

Ta knjiga in vi …

1. Kesanje

Kesanje in vera

Lažno in resnično kesanje

Sad kesanja

Kaj povračilo vključuje

Odpuščati drugim

Spremenjen odnos do Satana

2. Vera

Vera za prejemanje Božjih darov

Gotovost vere

Izpoved vere

3. Izvoljenost in opravičenje

Izvoljenost

Opravičenje

4. Postati Jezusov učenec

Sovražiti svoje sorodnike

Sovražiti svoje lastno življenje

Odpovedati se vsemu svojemu imetju

5. Krst v vodi

Kaj pomeni krst v vodi

Način krsta

Krst v troedino ime

Poslušnost vere

6. Krst v Svetem Duhu

Moč za življenje in za služenje

Naša novozavezna dedna pravica

Reke žive vode

Odeti z močjo

Raznolikost delovanja Duha

7. Posvečenje

Božji namen za nas

Zaključiti z grehom

Skušnjava in greh

Stari in novi človek

Zavedni in nezavedni greh

Usmiljenje in milost

Postopno posvečenje

8. Božja beseda in molitev

Božja beseda – naša duhovna hrana

Božja beseda – meč Duha

Božji načrt za naše življenje

Molitev – pogovor z Bogom

9. Skupnost in cerkev

Cerkev – Kristusovo telo

Postati del krajevne (lokalne) cerkve

Sprejemati vse Božje otroke

Novozavezna Cerkev

Pomembnost skupnosti

10. Konec tega veka

Kaj po smrti?

Znaki Kristusovega prihoda

Prvo vstajenje in Kristusov sodni stol

Tisočletno kraljestvo

Drugo vstajenje in poslednja sodba

Konec časa

Poziv k premagovanju

O knjigi

Impressum neobooks

Ta knjiga in vi …

Evangelij je dobra novica, da lahko človek sedaj živi tako, kot je Bog zanj sprva namenil. Tisti, ki se popolnoma preda Kristusovim trditvam, lahko živi nenehno zmagoslavno. Toda mnogi, ki so sprejeli Kristusa kot svojega Odrešenika, ne vstopijo v to veličastno življenje, ki ga ponuja evangelij.

Zakaj ne? Razlog je zelo pogosto v tem, da na začetku njihovega krščanskega življenja ni bil postavljen dober temelj.

Naše življenje po ponovnem rojstvu lahko primerjamo s hišo, ki jo gradimo. Vsi vemo, da je najpomembnejši del hiše njen temelj.

Če je v tretjem nadstropju razpoka, lahko vzrok običajno zasledimo v okvarjenem temelju.

Enako je z našim življenjem. Leta po tem, ko smo zaupali v Kristusa, lahko trpimo posledice napačnih temeljev, postavljenih na začetku.

Nova zaveza nam obljublja zmagoslavje nad grehom.

Poglejte Božjo obljubo v Rimljanom 6,14:

»Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.«

Zapoveduje nam tudi, da živimo v nenehnem veselju in popolnoma brez tesnobe. Glejte Filipljanom 4,4 in 6:

»Veselite se v Gospodu zmeraj … Nič ne skrbite,…«

Ne pozabite, da Bog zapoveduje le tisto, kar nam tudi omogoči.

Njegove zapovedi so torej v nekem smislu obljube, za katere nam lahko podari milost, da jih dosežemo! Zgornje zapovedi so torej obljuba, da nam lahko Bog omogoči, da živimo v večnem življenju in popolnoma brez skrbi.

Takih veličastnih obljub je v Novi zavezi še veliko. Toda te, ki smo jih omenili, bodo dovolj, da pokažejo, da je evangelij res dobra novica.

Žalostna resnica pa je, da večina kristjanov, ki trdijo, da so sprejeli evangelij, ne živi na način, opisan v zgornjih vrsticah.

Namen te knjige je, da vam omogoči, da postavite dobre temelje v svojem življenju, tako da se bo lahko uresničil celoten Božji namen vašega življenja.

Zato berite dalje in dovolite, da vam Sveti Duh govori v srce.

To bi lahko bil začetek novega poglavja v vašem življenju …

Prvo poglavje
Kesanje

Jezus je rekel, da je prava pot v njegovo ovčjo stajo (v njegovo kraljestvo) skozi vrata. Rekel pa je, da bodo nekateri poskušali vstopiti s plezanjem preko zidu (Janez 10,1).

 

Način, ki ga je Bog določil, da se človek odreši, je s spreobrnjenjem (kesanjem) in vero v Gospoda Jezusa Kristusa. To je edini način. Bog nikoli ne more sprejeti človeka, ki poskuša vstopiti na kakršen koli drug način.

Janez Krstnik, ki je prišel pripravit Gospodovo pot, je oznanjeval kesanje. To je bil edini način, da bi bil izraelski narod pripravljen sprejeti Jezusa kot svojega Odrešenika. Tudi za nas ni druge poti.

Kesanje in vera

Zdi se, da večina današnjih vernikov nima globine, predanosti ali moči, ki so jo imeli prvi kristjani.

Kaj mislite, da je razlog za to?

Glavni razlog je, da se niso prav pokesali.

Dobro so začeli verovati v Kristusa. Toda verovali so, ne da bi se prej pokesali. In tako je bilo njihovo spreobrnjenje plitvo.

Samo poglejte besede znane pesmi:

»Najhujši storilec, ki resnično veruje

ta trenutek od Jezusa pomilostitev prejme.«

Ali to res drži – da lahko najhujši storilec prejme pomilostitev, če le »resnično veruje?«

Se mu ni treba najprej pokesati?

Lahko rečemo, da prava vera vključuje tudi kesanje. Toda če to ni razloženo najhujšemu storilcu, lahko odide in misli, da se je znova rodil samo zato, ker je veroval. In lahko odide prevaran.

Sporočilo, ki ga je sam Jezus pridigal, je bilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Marko 1,15). Svojim apostolom je ukazal, naj oznanijo isto sporočilo (Luka 24,47). In prav to so delali (Apostolska dela 20,21).

Božja beseda je glede tega zelo jasna. Kesanja in vere ni mogoče ločiti, če želite biti prav in resnično spreobrnjeni. Bog je to dvoje združil. Kar je Bog združil, nihče ne sme ločiti.

Kesanje in vera sta pravzaprav prva dva elementa temelja krščanskega življenja (Hebrejcem 6,1). Če se niste prav pokesali, bo vaš temelj zagotovo pokvarjen. In potem bo seveda vse vaše krščansko življenje majavo.

Sveto pismo pravi: »Začetek (ali abeceda) modrosti je strah Gospodov« (Pregovori 9,10). In če se resnično bojimo Gospoda, se bomo »odvrnili od greha« (Pregovori 3,7).

Torej tisti, ki se niso pokesali in se odvrnili od greha, se niso naučili niti abecede krščanskega življenja.

Lažno in resnično kesanje

Če ste se pokesali, se morate prepričati, da ste se resnično pokesali. Kajti tudi Satan ima svoje ponarejeno kesanje, s katerim zavaja ljudi.

Satan vé, da večina ljudi živi le z eno zapovedjo, ki pravi: »Ne smejo te ujeti!« In tako jih uči načinov in sredstev, da grešijo, ne da bi jih kdo ujel.

Tudi tatu bo žal, če ga ujamejo. Toda to ni kesanje.

V Svetem pismu vidimo nekaj primerov tistih, katerih kesanje je bilo lažno.

Ko je kralj Savel bil neposlušen Bogu, je Samuelu priznal, da je grešil. A ni hotel, da bi ljudje to izvedeli. Še vedno je iskal človeško čast. Ni se resnično pokesal. Žal mu je bilo le, da so ga ujeli (1 Samuelova 15,24-30). To je bila razlika med njim in kraljem Davidom, ki je odkrito priznal svoj greh, ko je padel (Psalm 51).

Kralj Ahab je bil podoben Savlu. Smilil se je samemu sebi, ko ga je Elija opozoril, da ga bo Bog sodil. Celo raševino si je oblekel in objokoval svoje grehe (1 Kraljev 21,27-29). A v resnici se ni pokesal. Bal se je samo Božje sodbe.

Primer Juda Iškarijota je očiten primer lažnega kesanja. Ko je videl, da je bil Jezus obsojen na smrt, se je počutil slabo in rekel: »Grešil sem« (Matej 27,3-5). Toda izpovedal se je duhovnikom – tako kot nekateri to počnejo še danes! Ni se pokesal – čeprav je bil morda žalosten zaradi tega, kar je storil. Če bi se resnično pokesal, bi šel h Gospodu zlomljen in bi prosil za odpuščanje. A tega ni storil.

Veliko se lahko naučimo iz teh primerov – o tem, kaj kesanje ni!

Pravo kesanje je »odvrnitev od malikov in spreobrnjenje k Bogu« (1 Tesaloničanom 1,9).

Idoli niso samo tisti iz lesa in kamna, ki jih najdemo v poganskih templjih. Obstajajo enako nevarni idoli, ki jih ljudje častijo in niso videti tako grdi. To so idoli užitka, udobja, denarja, ugleda, želje po svoji poti itd.

Vsi smo vrsto let častili te idole. Pokesati se pomeni prenehati častiti te malike in se od njih obrniti k Bogu.

Resnično kesanje bo vključevalo vso našo osebnost – naš um, naša čustva in našo voljo.

Prvič, kesanje pomeni, da spremenimo svoje mišljenje o grehu in svetu. Zavemo se, da nas je naš greh ločil od Boga. Spoznamo tudi, da je celoten način življenja tega sveta proti Bogu. Zato se želimo odvrniti od tega načina življenja, ki sramoti Boga.

Drugič, kesanje vključuje naša čustva. Žalostni smo zaradi tega, kako smo živeli (2 Korinčanom 7,10). Sovražimo se zaradi svojih preteklih dejanj; in še več, sovražimo zlo, ki ga vidimo v sebi, a ga nihče drug ne more videti (Ezekiel 36,31).

Jokamo in žalujemo, da smo s svojim življenjem tako prizadeli Boga. Takšen je bil odziv mnogih velikih mož v Svetem pismu, potem ko so spoznali svoje grehe. David (Psalm 51), Job (Job 42,6) in Peter (Matej 26,75) – vsi so bridko jokali, ko so se pokesali svojih grehov.

Tako Jezus kot apostoli so nas spodbujali, da jokamo in žalujemo zaradi svojih grehov (Matej 5,4; Jakob 4,9). To je pot nazaj k Bogu.

Končno, kesanje vključuje našo voljo. Moramo opustiti svojo trmasto samovoljo – “želeti svojo lastno pot” – in Jezusa narediti Gospoda naših življenj. To pomeni, da smo pripravljeni narediti vse, kar Bog pričakuje od nas, ne glede na ceno in ne glede na to, kako ponižujoče je.

Izgubljeni sin se je vrnil domov k očetu kot zlomljen, predan mladenič, ki je bil pripravljen narediti vse, kar mu je oče rekel. To je pravo kesanje (Luka 15,11-24).

Ni nam treba priznati Bogu vsakega greha, ki smo ga kdaj storili. Nikakor si jih ne bi bilo mogoče zapomniti. Izgubljeni sin tega ni storil. Vse, kar je rekel, je bilo: »Oče, grešil sem.« In to je vse, kar moramo povedati tudi mi.

Ne pozabite pa, da je tudi Juda Iškarijot rekel: »Grešil sem.« Vendar je bila med njegovo izpovedjo in izpovedjo izgubljenega sina velika razlika. Bog ne posluša samo besed, ki jih govorimo. On začuti duha za besedami in temu primerno ravna z nami.